:=) Pogosto se zgodi, da je potrebno svoje potrebe kar za nekaj časa/let zanemariti ali pa se jih lotimo takrat, ko otrok spi. Mogoče je kar dobro, da se o tem sami s seboj pogovorimo in se s tem sprijaznimo. Potem je lažje. Verjamem, da to ni dober odgovor, je pa realen.
Z otrokom se ni potrebno pogovarjati vsako minuto njegovega budnega obdobja (kot tudi kasneje ni potrebna animacija vsako uro njegovega prostega časa). Ko je buden, poskusite bolj spontano, govorite mu, kaj delate, kaj vidite, kaj boste delali. En čas je smešno (kot bi govoril sam s seboj), ampak čez dva ali tri tedne bo dojenček, če mu boste pustili dovolj časa, odgovoril z gruljenjem/oglašanjem.
In verjemite, ko se vam bo prvič zavestno nasmehnil, bo tudi ta samogovor mnogo lažji:=)
Pogumno in s srcem naprej, vse bo dobro. Ne dobro, odlično!
Z otrokom se ni potrebno pogovarjati vsako minuto njegovega budnega obdobja (kot tudi kasneje ni potrebna animacija vsako uro njegovega prostega časa). Ko je buden, poskusite bolj spontano, govorite mu, kaj delate, kaj vidite, kaj boste delali. En čas je smešno (kot bi govoril sam s seboj), ampak čez dva ali tri tedne bo dojenček, če mu boste pustili dovolj časa, odgovoril z gruljenjem/oglašanjem.
In verjemite, ko se vam bo prvič zavestno nasmehnil, bo tudi ta samogovor mnogo lažji:=)
Pogumno in s srcem naprej, vse bo dobro. Ne dobro, odlično!