Pozdravljeni,
Pišem za hčerko, ki je stara 14 mesecev (težka dobrih 9 kg in velika 76 cm) in se z neješčnostjo srečujemo že od rojstva (natančneje po prvem mesecu starosti so se začele težave pri pitju adapt.mleka- dojena je bila zaradi pomanjkanja mojega mleka zelo malo, zato je že ob rojstvu potrebovala adpt.mleko). Do enega meseca starosti pa je popila veliko mleka in z neverjetnim apetitom , potem pa so se pričele težave...ni hotela piti, ugotovili so pri še ne 2 mesecih starosti okužbo sečil (e-coli bakt) ter alergijo na jajca, ki še vedno traja (na mleko pa smo imeli dieto do 7 meseca in ga sedaj lahko uživa normalno), kasneje čez nekaj tednov pa so odkrili še GER (refluks).
Na teži je do sedaj pridobila na podlagi mojega angažiranja pri hranjenju, saj sem jo hranila tudi po eno uro, s pomočjo vseh mogočih igrač.....in rekvizitov. Jedla je le na način da sem jo uspela tako zamotiti, da se ni zavedala da je.
Sedaj pa tak način hranjenja ni več možen, ker preprosto nimam več take igrače ki bi jo zamotila do te mere da bi jedla in sem že čisto obupana kaj storiti (po besedah gastroenterologa naj bi bil refluks pozdravljen zato smo z zdravili-neksium granulami prenehali), otrok pa ne je. Zavedam se, da način hranjenja kot ga je imela hčerka do sedaj ni bil pravilen, vendar nasveta kako hraniti otroka ki noče jesti nisem dobila niti pri specialistih. Sem v začaranem krogo in tudi meni že počasi popuščajo živci, ker vem da otrok rabi hrano, vendar nima do nje nobene želje (nima najljubše hrane, vseeno je ali dobi mlečen obrok ali zelenjavo,poleg tega je izključno pasirano hrano, žemljica ali kaj podobnega jo ne zanima, saj sama hrano razmeče, raztrga in vrže na tla, če dobi v usta večji koščeh ga pljune ven).
Punčka bo čez en teden vstopila v javni vrtec in me skrbi kako bo, saj sem jo do sedaj hranila izključno sama, saj je pri možu ali babica jedla še manj kot pri meni.
Razmišljamo tudi v smeri, da bi šli v bolnišnico na bolj obsežen gastro pregled, vendar jaz občutka, da bi jo kaj bolelo nimam in je težava verjetno psihična.
Za vaš nasvet kako naprej se vam najlepše zahvaljujem.
Pišem za hčerko, ki je stara 14 mesecev (težka dobrih 9 kg in velika 76 cm) in se z neješčnostjo srečujemo že od rojstva (natančneje po prvem mesecu starosti so se začele težave pri pitju adapt.mleka- dojena je bila zaradi pomanjkanja mojega mleka zelo malo, zato je že ob rojstvu potrebovala adpt.mleko). Do enega meseca starosti pa je popila veliko mleka in z neverjetnim apetitom , potem pa so se pričele težave...ni hotela piti, ugotovili so pri še ne 2 mesecih starosti okužbo sečil (e-coli bakt) ter alergijo na jajca, ki še vedno traja (na mleko pa smo imeli dieto do 7 meseca in ga sedaj lahko uživa normalno), kasneje čez nekaj tednov pa so odkrili še GER (refluks).
Na teži je do sedaj pridobila na podlagi mojega angažiranja pri hranjenju, saj sem jo hranila tudi po eno uro, s pomočjo vseh mogočih igrač.....in rekvizitov. Jedla je le na način da sem jo uspela tako zamotiti, da se ni zavedala da je.
Sedaj pa tak način hranjenja ni več možen, ker preprosto nimam več take igrače ki bi jo zamotila do te mere da bi jedla in sem že čisto obupana kaj storiti (po besedah gastroenterologa naj bi bil refluks pozdravljen zato smo z zdravili-neksium granulami prenehali), otrok pa ne je. Zavedam se, da način hranjenja kot ga je imela hčerka do sedaj ni bil pravilen, vendar nasveta kako hraniti otroka ki noče jesti nisem dobila niti pri specialistih. Sem v začaranem krogo in tudi meni že počasi popuščajo živci, ker vem da otrok rabi hrano, vendar nima do nje nobene želje (nima najljubše hrane, vseeno je ali dobi mlečen obrok ali zelenjavo,poleg tega je izključno pasirano hrano, žemljica ali kaj podobnega jo ne zanima, saj sama hrano razmeče, raztrga in vrže na tla, če dobi v usta večji koščeh ga pljune ven).
Punčka bo čez en teden vstopila v javni vrtec in me skrbi kako bo, saj sem jo do sedaj hranila izključno sama, saj je pri možu ali babica jedla še manj kot pri meni.
Razmišljamo tudi v smeri, da bi šli v bolnišnico na bolj obsežen gastro pregled, vendar jaz občutka, da bi jo kaj bolelo nimam in je težava verjetno psihična.
Za vaš nasvet kako naprej se vam najlepše zahvaljujem.
