Pozdravljena, meriva!
Naj ti najprej čestitam za novo vlogo, ki si jo prevzela … postala mamica.
Ko sem brala tvoje sporočilo, sem se počutila, kot da sem ga sama napisala. Popolnoma enako situacijo smo imeli tudi mi. Več kot je hčerkica spala, bolj je bila utrujena in tečna. Bila sem že povsem obupana. Prve mesece sem se ubadala s krči in jokom, potem pa s spanjem in (seveda!) jokom. Groza! Nisem več vedela kaj še naj naredim. Po približno uri ali uri in pol budnosti je bila že nemogoča. Uspavala sem jo z dojenjem in nošenjem, potem pa je spala 30-45 minut. Včasih je uspavanje trajalo dalj časa, kot je potem dejansko spala. Zmeraj se je zbudila z jokom (ali bolje rečeno kričanjem). Vožnja z vozičkom ali avtomobilom je odpadla, ker je kričala kot nora. Posledično nisem šla nikamor, razen če sem bila pripravljena celo pot prenašat jok.
No, enkrat smo šli na obisk k prijateljem in sem bila povsem panična, kako bomo to prestali. Ampak glej ga zlomka. Brez težav je bila budna 3 ure, brez tečnarjenja in brez joka (ker se je ves čas nekaj dogajalo). Takrat sem na celotno stvar začela gledati nekoliko drugače. Začela sem jo »siliti«, da je bila budna dalj časa (prib. 3 ure) - poskusila sem jo zamotiti z različnimi aktivnostmi - in avtomatsko je spala tudi dlje. Prvih nekaj dni je bilo precej napornih, potem se je pa navadila na nov ritem in postalo je lažje. Približno mesec za tem pa sem jo tudi naučila, da sama zaspi in od takrat so se prenehale tudi težave z vožnjo v vozičku in avtomobilu.
Tista »ura ali ura in pol« je še danes nek mejnik (zdaj je stara 7 mesecev) … še zmeraj postane tečna in jokava. Ampak to traja le še kakšnih 10-20 minut, potem je pa spet fit in zdrži budna 3-4 ure. Spi najmanj uro in 15 min, včasih pa tudi 2 uri. Zbudi se nasmejana, v posteljici se pogovarja, dan pa je precej manj stresen. Za preizkus sem jo nekajkrat dala spat tudi po uri in pol (torej takoj, ko je pokazala prve znake zaspanosti), pa ni zaspala (najprej je jokala, potem pa se začela smejat in sem jo morala vzeti iz posteljice).
No, ni nujno, da bi pri vas delovalo enako, vendar ti kljub temu priporočam, da svojega dojenčka obdrži budnega čim dlje. Vem, da je težko, ampak bolj kot bo zaspan, bolje in dlje bo spal (vsaj po mojih izkušnjah). Upam, da ti s tem vsaj malo pomagam. Ali pa te vsaj potolažim, ko vidiš, da nisi edina, ki to prestaja. Vem, da ti ni lahko. Držim pesti, da se stanje čim prej umiri.
Sporoči, kako se bo izšlo.
Naj ti najprej čestitam za novo vlogo, ki si jo prevzela … postala mamica.
Ko sem brala tvoje sporočilo, sem se počutila, kot da sem ga sama napisala. Popolnoma enako situacijo smo imeli tudi mi. Več kot je hčerkica spala, bolj je bila utrujena in tečna. Bila sem že povsem obupana. Prve mesece sem se ubadala s krči in jokom, potem pa s spanjem in (seveda!) jokom. Groza! Nisem več vedela kaj še naj naredim. Po približno uri ali uri in pol budnosti je bila že nemogoča. Uspavala sem jo z dojenjem in nošenjem, potem pa je spala 30-45 minut. Včasih je uspavanje trajalo dalj časa, kot je potem dejansko spala. Zmeraj se je zbudila z jokom (ali bolje rečeno kričanjem). Vožnja z vozičkom ali avtomobilom je odpadla, ker je kričala kot nora. Posledično nisem šla nikamor, razen če sem bila pripravljena celo pot prenašat jok.
No, enkrat smo šli na obisk k prijateljem in sem bila povsem panična, kako bomo to prestali. Ampak glej ga zlomka. Brez težav je bila budna 3 ure, brez tečnarjenja in brez joka (ker se je ves čas nekaj dogajalo). Takrat sem na celotno stvar začela gledati nekoliko drugače. Začela sem jo »siliti«, da je bila budna dalj časa (prib. 3 ure) - poskusila sem jo zamotiti z različnimi aktivnostmi - in avtomatsko je spala tudi dlje. Prvih nekaj dni je bilo precej napornih, potem se je pa navadila na nov ritem in postalo je lažje. Približno mesec za tem pa sem jo tudi naučila, da sama zaspi in od takrat so se prenehale tudi težave z vožnjo v vozičku in avtomobilu.
Tista »ura ali ura in pol« je še danes nek mejnik (zdaj je stara 7 mesecev) … še zmeraj postane tečna in jokava. Ampak to traja le še kakšnih 10-20 minut, potem je pa spet fit in zdrži budna 3-4 ure. Spi najmanj uro in 15 min, včasih pa tudi 2 uri. Zbudi se nasmejana, v posteljici se pogovarja, dan pa je precej manj stresen. Za preizkus sem jo nekajkrat dala spat tudi po uri in pol (torej takoj, ko je pokazala prve znake zaspanosti), pa ni zaspala (najprej je jokala, potem pa se začela smejat in sem jo morala vzeti iz posteljice).
No, ni nujno, da bi pri vas delovalo enako, vendar ti kljub temu priporočam, da svojega dojenčka obdrži budnega čim dlje. Vem, da je težko, ampak bolj kot bo zaspan, bolje in dlje bo spal (vsaj po mojih izkušnjah). Upam, da ti s tem vsaj malo pomagam. Ali pa te vsaj potolažim, ko vidiš, da nisi edina, ki to prestaja. Vem, da ti ni lahko. Držim pesti, da se stanje čim prej umiri.
Sporoči, kako se bo izšlo.